Ena je groza

Ena je groza, ta groza je: biti —
sredi kaosa, sredi noči,
iskati izhoda in slutiti,
da rešitve ni in ni.

Včasih se med ranjene skale
tiho razlije zlati svit
jutranje zarje — šel bi dalje,
pa že čutiš, da si ubit.

Kakor da se zarja rani,
kadar razgrne svoj pajčolan,
kadar razlije goreče slapovje
in ti zakliče pod goro: Vstani,
glej, že gorí razbito gorovje! —
Ti čutiš Ga in ne veruješ vanj.