Dognanja

Včasih, ko imam srečo, mislim. Nesrečno je, da obdelane misli prepogosto izgubim. Na tej strani bodo objavljene kratke in ne preveč pomembne misli, da jih ne bi slučajno pozabil.

Vsak si pôje po svoji poti

Pesem Pevcu naznanja konec zrelega obdobja ustvarjanja Franceta Prešerna. V tem literarnem delu ljubezenske tematike ni več, ampak se pesnik osredotoči na bivanjski in pesniški problem. Tema je bolj aktualna, kot v prejšnjih delih, saj zajema splošno in bolj stvarno tematiko in ne Prešernovo osebno trpljenje v nesreči. Ne le pesnik, ampak vsak posameznik se namreč sooča z občasnimi grenkimi obdobji življenja. Predstavlja pa tudi veliko ideološko spremembo, saj veliki slovenski romantik ne strmi več k idealom, ampak se predaja absurdu obstoja in se sprijazne z njegovimi tegobami.

Ko Prešeren opusti ideal življenjske ljubezni do Primiceve Julije v zameno navidezni ljubezni Ane Jelovškove in prijateljstvo z Matijo Čopom dobesedno utone v vodi, je pesnik prisiljen v bolj stvarno pojmovanje sveta. V pesmi so prisotni temačni motivi in kruta prispodoba Prometeja, kar pomaga pri predstavi turobne stvarnosti, ki jo doživlja lirski subjekt. Enoličnih tegob vsakdana, pa ne doživlja zgolj on, temveč tudi vsi ostali v pesniškem in umetniškem poklicu. Včasih zaradi odpora družbe do njih, saj nimajo materialnega doprinosa skupnosti, spet drugič, zaradi narave umetniškega dela, pogosto izhodišče katerega je mišljenje in kritika človeka in njegovega okolja. Do umetnikov čuti sočutje. Tudi sam se sprašuje po mnogih temeljnih bivanjskih vprašanjih in se vedno znova vrne do pesimističnega in absurdnega sklepa, da trpljenju v življenju nikoli ne bo konca.

Z njegovo ugotovitvijo se gotovo lahko strinjajo mnogi, zlasti mladi, saj je posamezniku družbeno okolje vse bolj okrutno. Ta si le s težavo najde svoj prostor pod soncem, neznane poti življenja pa so vse prej kot utrjene in markirane. Polne so varljivih razcepov, iz katerih nastale poti se le redke spet združijo. Mnogokrat se je na takih križiščih težko odločiti, še težje pa vztrajati s temi zavezami. Ravno ta stiska sedanjosti in odločitve, ki jih moramo sprejeti, povzročajo črnogledost in silijo ljudi v obup.

Težko se je odločati v sedanjosti. Kaj pa ko o problematiki sploh ni več smiselno razmišljati, ker so se vpleteni dogodki že zgodili? Preteklost je breme vsakega človeka, razlikujemo pa se po sposobnosti sprejemanja posledic, nadaljnjega zagovarjanja preteklih odločitev in dodeljevanju pomembnosti tem. O preteklem času imamo možnost temeljito premisliti. To nam omogoča drugačen pogled na stvarnost in je pomemben del učenja življenja.

Še največje nelagodje, in to popolnoma racionalno, pa predstavlja negotova prihodnost. Nemogoče je na podlagi preteklosti in sedanjosti določiti točen razplet dogodkov. Človeku je strmenje k razumevanju narave, v kateri obstaja, naravno in ko je odgovor na bodočnost le te, ne samo tako zelo težko predvideti, ampak v njega zaradi velikega vpliva še tako majhnih sprememb nikoli ni mogoče biti gotov, negotovega posameznika obide groza. Temačnosti tega vidika res ni mogoče minimizirati, a vendar je mogoče pogled na prihodnost izboljšati. Ta je edini pokazatelj preteklih in sedanjih odločitev, kar pa ji doda določen mističen blišč.

Svit prihodnosti me osebno navdaja z optimizmom. Rezultate svojih dejanj rad vidim, saj so te eden redkih pokazateljev vpliva in življenja, ne le obstoja, posameznika v družbi. Posameznika navsezadnje opredeljujejo njegova dejanja.

(491 besed)

februar 2023